MERJENJE INFLACIJE
Inflacija se ponavadi meri z indeksom cen življenjskih potrebščin (angl. CPI – consumer price index), ter z nekaterimi drugimi indeksi. Košarica, ki predstavlja indeks, vsebuje izdelke kot so hrana, obleka, gorivo, računalniki itn. Višina inflacije se določi glede na spremembo vrednosti košarice v določenem obdobju. Če ob koncu leta celotna košarica stane 5% več kot na začetku, pomeni, da je letna stopnja inflacije 5%. V praksi so se oblikovale različne rešitve za zmanjšanje stopnje inflacije. Ker se je v sedemdesetih letih inflacija pojavila hkrati z gospodarsko recesijo, so bili ukrepi pravzaprav usmerjeni k odpravljanju stagflacije. V grobem bi jih lahko strnili v dve popolnoma nasprotni skupini. Prvi predstavljajo zlasti administrativne ukrepe, drugi pa popolno liberalizacijo trga.
Predstavlja ekonomsko politiko, vključujoč različne vladne dokumente in programe za preprečevanje ali skrajševanje recesije in inflacije (stabilizacija cen). Vsebuje zlasti strog nadzor cen in plač ali celo njihovo zamrznitev (dohodkovna politika, z njo naj bi se zmanjšalo agregatno povpraševanje) ter fiksiranje deviznega tečaja in povečanje obrestnih mer. Takšne ukrepe so sprejemale latinskoameriške države (Brazilija, Argentina), vendar so se le redko izkazali za uspešne. Nezadovoljstvo delavcev in socialni pritiski ponavadi zahtevajo odpravo zamrznitve cen, ki sproži nadaljno inflacijo, ta pa nadaljnjo zamrznitev. Takšna politika je znana tudi kot »stop and go« politika. Stabilizacijska politika je lahko uspešna le, če jo spremlja resna fiskalna in monetarna reforma. Nujno je zlasti zmanjšati zadolževanje in trošenje države, ki posledično zmanjšuje fiskalni primanjkljaj. S fiskalno reformo je Izrael uspel odpraviti inflacijo.
