Umetnostna obrt in kamnoseštvo
Od nekdaj sem imel rad naravne materiale, prav tako pa sem imel smisel za risanje, oblikovanje ter delo z rokami. Vse to sem verjetno podedoval, saj je bil oče mizar, in ravno od njega sem se naučil precej veliko o ročni obdelavi naravnih materialov ter spreminjanju materiala v končni izdelek. Sprva se je pričakovalo, da bom šel po očetovi poti tudi sam, a ker se je za lesarstvo odločil že moj starejši brat, sem se sam odločil za nekoliko drugačno pot. Izbral sem si kamnoseštvo.
Ob moji odločitvi so bili vsi prepričani, da poklic kamnoseka ni zame, saj nisem bil ravno najbolj postaven mladenič. In res so bila šolska leta nekoliko težka, saj je bilo delo s kamnom dejansko bolj naporno kot obdelava lesa. Vendar nisem popustil. Izšolal sem se in si nato še precej let nabiral praktične izkušnje pri najrazličnejših mojstrih. Pri njih sem podrobneje spoznaval same lastnosti kamna, različne tehnike obdelave in tudi različne izdelke, ki se običajno izdelujejo iz kamna. Po tem, ko se je zdelo, da se pri naših mojstrih nimam več kaj prida naučiti, pasem stopil na samostojno pot. In ta je bila ponovno nekoliko nepričakovana – klasično kamnoseštvo (www.vmkunovar.si/kamnosestvo) me namreč ni zanimalo, saj nisem želel do konca delovne dobe izdelovati nagrobnikov in okenskih polic. Raje sem se odločil za umetnostno obrt.
Sprva sem največ izdeloval različne okrasne in spominske plošče in ploščice, pri katerih sem skrbel predvsem za tradicionalno slovensko motiviko. Zanje so se zanimali predvsem tujci, med domačim prebivalstvom pa ni bilo veliko povpraševanja. Nato sem po naključju srečal še nekaj obrtnikov (ali naj jih raje imenujem umetnike?), ki so se ravno tako ukvarjali s starimi obrtmi, ki so danes že skoraj pozabljene. Združili smo se in pričeli izdelovati umetniške izdelke, v katerih smo združevali različne materiale. Kamnoseštvo se je tako dopolnilo z umetnostjo kovaštva, steklarstva in tako naprej – in danes je v našem repertoarju množica izdelkov, ki veljajo za nekaj čisto posebnega. Največ veselja pa imamo seveda s tem, da ljudje naše izdelke cenijo – vidijo jih kot umetniško delo, za katerega se je združilo več avtorjev z različnih že skoraj pozabljenih področij. In kot umetniška dela jih tudi prodajamo – ne prodamo jih veliko, saj ne gre za množično proizvodnjo in izdelke »s tekočega traku«, temveč za unikate, zato pa je tudi cena lahko temu primerna.
Če bi me danes kdo vprašal, ali je poklic kamnoseka sploh še poklic, ki se ga izplača učiti, lahko vsekakor pokimam. Treba se jele pošteno naučiti dela in pri tem včasih tudi trdo garati, a če imaš zanimive ideje, lahko dosežeš marsikaj. In nikakor ni nujno, da izdeluješ nagrobnike – umetnostna obrt ponuja cel kup možnosti.
